Ko sem bila še otrok, sem pogosto hodila z očetom na lov in takrat se mi je to zdelo zelo prijetno in vedno bolj mi je postajalo všeč.
Vstajala sva zgodaj in se odpravila do gozda, kjer je po navadi oče pustil avto in nato sva odšla peš do opazovalnice. Spomnim se, kako so bila lepa in tiha jutra. Opazovala sva sončni vzhod. Ptičje petje je oznanjalo, da se narava prebuja. Oče je pogosto opazoval divjad, ki se je pasla na bližnjih travnikih. Večkrat sva šla tudi zvečer, preden je padel mrak. Potrpežljivost naju je vedno nagradila. Vedno sva videla divje živali, največ srn in srnjakov. Oče jih je ocenjeval, koliko so stari in težki. Ločeval jih je po spolu in tako nekako so lovci šteli divjad in skrbeli za ravnovesje v gozdu. Bila sem še na drugih oblikah lova. Najbolj sem si tudi zapomnila lov na klic. Oče je imel v žepu piščalke, ki oponašajo srnin glas. Takrat se potem približujejo srnjaki in mogoč jih je videt in ocenit od blizu. Vedno so prišle še druge živali in jaz sem jih skrbno opazovala. Vedno sem lahko hodila z njim na lov, ni mi pa dovolil iti na lov s pogonom. Te love so izvajali v zimskem času ob nedeljah. Nekaj lovcev je bilo postavljenih na določenih mestih in ostali so z gibanjem preusmerjali divjad proti strelcem. Temu so tudi rekli skupen lov in je trajal samo nekaj mesecev po zimi. Zame je bil ta lov zelo nevaren. Lovci so kar streljali na to divjad, ki jim pritekla nasproti.
Pri tem lovu je bilo dovoljeno streljat nizko divjad, to so bili zajci, lisice. Obstaja tudi lov s sokoli, katerega pa pri nas niso izvajali. Na teh skupnih lovih je nam otrokom bilo omogočeno druženje. Ostali smo na večjih kmetijah, kamor so se lovci vrnili na malico. Gospodarji pa so jih postregli s čaji in drugo pijačo. Lovci so bili zelo cenjeni med kmeti, saj so skrbeli tudi za divjad, da kmetom ni delala škode.