Zamašeni žlebovi lahko povzročijo nevšečnosti

Poletje se je počasi poslavljalo, jutra so bila hladnejša, listje na drevesih pa je že začelo rumeneti.

Oče je vedel, da je zdaj čas, ko pridejo na vrsto žlebovi, da jih še pred prihodom jesenskega deževja očistiva in narediva prehodne. Če jih ne bi očistila, bi se v njih nabralo preveč listja in drobnih vej ter umazanije, kar vedno povzroča zamašitev in voda bi se stekal čez žlebove na tla okrog hiše in ne v podzemni rezervoar, v katerega so speljani vsi žlebovi z naše strehe, da zbiramo padavinske vode za poletno zalivanje vrta in zelenice okrog hiše. Na še zadnje poletno soboto, ko je sonce še prijetno grelo, sva z očetom zavihala rokave. Oče je prinesel visoko lestev, nadel sem si rokavice in pograbil vedro. Prvi vzpon na lestev je vedno nekoliko neprijeten, še posebej, če ne veš, kaj te čaka v žlebu. Ko sem z roko segel v notranjost, sem takoj začutil vlažno plast listja pomešanega z mahom. Z vsakim metrom, ki sva ga očistila, so žlebovi postajali bolj pretočni. Oče je preverjal odtoke in jih po potrebi spiral z vodo, da je šlo vse kar se je nabralo naravnost v zbiralnik, ki ima na srečo nameščeno mrežo, da listje in ostali odpadki ostanejo na vrhu. Oče je zadovoljen dejal, da bo tale podzemni rezervoar še kako prav prišel spomladi za zalivanje, ko je videl, da se voda lepo steka v njega.

Ko sva končno očistila še zadnji kos in so bili vsi žlebovi zdaj očiščeni in pretočni, sva sedla na teraso in se zadovoljno zazrla proti strehi. Vedela sva, da sva opravila pomembno delo in nas jesenski nalivi ne morejo presenetiti, pa naj bojo še tako močni.

Mi smo pripravljeni. Ponosno, kot pravi oče, mi je razložil, da je bilo to čiščenje eno tistih opravil, ki se jih splača narediti pravočasno, ter segel po skodelici vroče črne kave, ki mu jo je mama pripravila.